Konec septembra so se še zadnjič v džungli zbrali najstarejši volčiči. Po razgibavanju in spoznanju kako je Mavgli odšel nazaj v vas, so se tudi sami odpravili na pomladni tek, na katerem so obujali spomine na svoje dogodivščine v džungli in ugotavljali kakšna znanja bodo odnesli s seboj v vas. Večer smo preživeli z druženjem ob ognju in pogovoru o četi, v katero odhajajo. 
Naslednji dan, so se nam pridružili še preostali volčiči. Skupaj smo odšli na Skalo posveta, na kateri so se najstarejši volčiči poslovili s pismom odhoda in zadnjimi nasveti mlajšim. Vsi skupaj smo jim še zadnjič zaželeli Dober lov! 
Ko pa smo odhajali s Skale posveta, so nas presenetile novice, da se na našem koncu džungle gibljejo rdeči psi. Hitro smo naredili strategijo in odšli v boj z njimi. Na njihove kožuhe nam je uspelo prilepiti lepljivo smrdljivko. Nato pa je jih je Akela, ki se je v zadnjem času zelo postarala, zvabila do Malega ljudstva – divjih čebel. 
Po travniku se je širilo glasno vzklikanje: “Volk je moč krdela – in krdelo je moč volka!”. Piki so rdeče pse precej oslabeli in Akela se je borila prav z vsemi, da so en in po en bevskajoče zbežali. Vendar se je, kljub glasnemu navijanju in veliki zmagi nad psi, boj žal končal tragično. Tragično za našo vodjo krdela, ki se je pogumno žrtvovala za vse nas. Akela, hvala ti za vse, kar si krdelu dala v teh letih in dober lov v večnih loviščih! 
rbt 
rbt 
